Tradicionalna idrijska čipka



V Idriji je doma slavna idrijska čipka. Kdaj in kako so začeli na Idrijskem klekljati, ni znano, domneva se, da je bilo znanje te domače obrti prineseno iz nemških ali čeških dežel pred več kot tristo leti. Od tam so na delo v idrijski rudnik prihajali številni rudarji in rudniški strokovnjaki s svojimi družinami.

 

Najstarejši vir, ki izpričuje prisotnost čipkarskega ustvarjanja na idrijskem je iz leta 1696. Izraz čipkarstvo zajema več vrst izdelave čipk. Lahko so šivane, kvačkane, pletene ali klekljane. V Idriji izdelujemo klekljane čipke. Ime so dobile po posebno oblikovanih lesenih palčkah, imenovanih klekeljni, na katerih je navit bombažen ali lanen sukanec. Sprva so se klekljale čipke, ki so bile iz grobega, lanenega sukanca, namenjene predvsem domačemu trgu: krašenju cerkva in liturgičnih oblačil ter opremi domov in oblačilnih kosov premožnejšega človeka. Klekljarsko znanje se je v glavnem širilo kot izročilo iz roda v rod. Postopoma so se v Idriji razvijali vzorci in tehnike dela, ki so idrijski čipki dali poseben pečat.

 

Zaradi vse večjega povpraševanja po kakovostnih čipkah na trgu so začeli ustanavljati šole, namenjene izpopolnjevanju znanja klekljaric in s tem dvigu kakovosti čipk. V Idriji je bila že leta 1876 ustanovljena Čipkarska šola, ki od takrat dalje deluje neprekinjeno.V tem obdobju je idrijska čipka dobila svojo prepoznavno obliko, splošno uveljavljen način klekljanja je postalo klekljanje tračnih čipk s sedmimi pari klekljev. Trgovci so z njimi prodrli na tuja tržišča ter na svetovnih razstavah dosegali najvišja priznanja. Klekljanje se je preko tečajev in šol, v katerih so poučevale idrijske učiteljice, na prelomu 19. in 20. stoletja širilo na Cerkljansko in področje Trnovskega gozda ter v Selško in Poljansko dolino. Idrijske žene so se domače obrti množično oprijele. Čeprav so bile za svoje delo razmeroma slabo plačane, jim je klekljanje prinašalo stalen vir dodatnega zaslužka.

 

Z italijansko okupacijo leta 1920 so se spremenile zahteve na čipkarskem trgu – Idrija je lahko konkurirala le z večjo količino čipk, kar je narekovalo njihovo enostavnejšo izdelavo s petimi pari klekljev. Idrijska čipka je tako postala cenejša in dostopna širšemu krogu ljudi. Število klekljaric v rudarskih družinah je po koncu 2. svetovne vojne postopoma upadalo. Danes je klekljanje priljubljena dejavnost številnih upokojenk, med katerimi se nekatere organizirano srečujejo in izobražujejo v društvih, manjši delež pa jih še kleklja za prodajo. Idrijska čipka je pomemben del slovenske kulturne dediščine, ki se je skozi čas ohranjala in razvijala.

Idrijčani veščino klekljanja idrijske čipke, eno najzahtevnejših ročnih spretnosti, ohranjajo živo in prisotno tudi z vsakoletnim tradicionalnim mednarodnim Festivalom idrijske čipke. Organizator le-tega je Center za idrijsko dediščino, ki z raznolikimi prireditvami in aktivnostmi na Festivalu skrbi za promocijo in uveljavitev idrijske čipke v svetu. Ljubitelji idrijske čipke si lahko več o Festivalu idrijske čipke preberete na uradni spletni strani www.festivalidrijskecipke.si.